Odšel je poseben človek. A pustil je bogate, polne občutke, v srcu je ostal mnogim ljudem… pomagal je vsakemu, ki je pomoč potreboval, bil nesebičen v tem materialnem svetu, delil vse, kar je bilo “njegovo”, predvsem je znal deliti srce in dušo. Bila sem del slovesa, zelo posebnega slovesa, čeprav nisem imela dovolj možnosti biti …
Kako nor moraš biti, da greš v bolečino in ne stran od nje… Kako ravnati, ko se težje povežeš z deli sebe, ki vedo, kako naprej.. kako ravnati, ko te občutek žalosti rahlo oplazi.. kako ravnati, ko te vleče v vzorec, ki si ga ne želiš… ga ignoriraš, se pretvarjaš, da ni tam… si izmišljaš …
Že nekaj časa opazujem, koliko si zares želim hoditi na morje. Ne maram gneče, ne na plaži, ne v vodi, ne v mestu … sicer se znam umakniti vase, ohraniti svoj prostor in potegniti iz situacije maksimum.. a vseeno.. sem to res jaz ali hodim zgolj iz navade, iluzorne ideje, da to paše v kontekst …
Sedim v restavraciji na čudoviti terasi in opazujem. Uživam v pogledih mimoidočih neznancev, mimoidočih, nepoznanih zgodb. Gledam pare, povezanost med njimi, preplet njihovih energij, zadovoljstvo ob pripadanju en drugemu. Občutek varnosti, osredotočenost en na drugega, manj vsak nase. Vprašam se, od kod pride ta potreba po nekomu v življenju, da nam zapolni čas, da nam …
Kako hitro naš um začne idealizirati, si ustvarjati svojo sliko, ki ni nujno (ali kar v večini ni) realna, predvsem pa ji manjka nekaj, nek mirn občutek… …slediti notranjemu glasu je enostavno, ni agresivno, ni usmerjajoče, ni pogojujoče… a vseeno tako zlahka podležemo malemu egu, ki tišči po svoje in poskrbi, da zelo dobro verjamemo …
Strah me je, noro strah me je… Ob gledanju televizijske nadaljevanke me je naenkrat presunilo. Res je, res je, kar že nekaj časa slutim. Ta tema me privlači zato, ker me je strah. Ni me strah umreti, strah me je spustiti. Groza me je spustiti. Še bolj strah me je, se odpreti. Če se odprem, …
