Sedim v objemu sence dreves, katerih veje z listi nežno plapolajo okoli in ustvarjajo čarobne zvoke… mine pol ure, ura, mogoče več… zares sploh ne vem… čas postaja nepomemben… Prepuščam se zvokom in dovolim, da se celotna harmonija narave dotika moje duše in jo boža… nič več ne potrebujem… v takšnem trenutku je vse popolno… …
Že od nekdaj čutim, da je moje poslanstvo sledenje svoji resnici. To sicer ni lahka naloga, čeprav sprva mogoče tako zgleda. A ko enkrat začneš, zares poti nazaj ni. Teh nekaj dni meditacijskega odklopa v prečudoviti naravi, ki polni dušo in srce, mi je osvetlilo kar nekaj spoznanj. Omogočilo mi je spet priti v stik …
Slovo je vedno težko. Nagovarja čustva, s katerimi se običajno ne želimo srečevati. Lahko gre za različna slovesa, za različne ljudi, za različne občutke… Ko nam je lepo, se težko prepustimo ideji, da je to lahko samo trenutno prisotno, da ni nujno, da traja… da ni nujno, da se bo ponovilo… Želimo preprosto več. Naš …
1.del dopusta se mi počasi izteka. Čudovit je bil, poln novih občutenj, doživetij, veliko pa je bilo tudi pretoka razmjšljanj z mojimk občutji na papir (očitno je moja intenzivnost potrebovala način manifestacije 😊). Nisem še objavila vseh razmišljanj, danes delim z vami izkušnjo s čarobnega Susaka, ki nam ni dovolil odditi z njega danes. Hvaležna sem …
Razmišljala sem, zakaj ta osebna razmišljanja delim z vami. Na splošno se rada soočam s tabuji v življenju. Odkrito, pristno, odprto čutenje je zagotovo tudi eden tabujev v naši družbi. Uživam, ko ni ovir, ko ni predsodkov, ko ni omejitev, ko sem lahko samosvoja 🙃 in tudi, ko moja odprtost odpira druge. ♡ Zato sem tudi vesela …
Odšel je poseben človek. A pustil je bogate, polne občutke, v srcu je ostal mnogim ljudem… pomagal je vsakemu, ki je pomoč potreboval, bil nesebičen v tem materialnem svetu, delil vse, kar je bilo “njegovo”, predvsem je znal deliti srce in dušo. Bila sem del slovesa, zelo posebnega slovesa, čeprav nisem imela dovolj možnosti biti …
