Že nekaj časa opazujem, koliko si zares želim hoditi na morje. Ne maram gneče, ne na plaži, ne v vodi, ne v mestu … sicer se znam umakniti vase, ohraniti svoj prostor in potegniti iz situacije maksimum.. a vseeno.. sem to res jaz ali hodim zgolj iz navade, iluzorne ideje, da to paše v kontekst …

Sedim v restavraciji na čudoviti terasi in opazujem. Uživam v pogledih mimoidočih neznancev, mimoidočih, nepoznanih zgodb. Gledam pare, povezanost med njimi, preplet njihovih energij, zadovoljstvo ob pripadanju en drugemu. Občutek varnosti, osredotočenost en na drugega, manj vsak nase. Vprašam se, od kod pride ta potreba po nekomu v življenju, da nam zapolni čas, da nam …

Kako hitro naš um začne idealizirati, si ustvarjati svojo sliko, ki ni nujno (ali kar v večini ni) realna, predvsem pa ji manjka nekaj, nek mirn občutek… …slediti notranjemu glasu je enostavno, ni agresivno, ni usmerjajoče, ni pogojujoče… a vseeno tako zlahka podležemo malemu egu, ki tišči po svoje in poskrbi, da zelo dobro verjamemo …

To je eno izmed vprašanj, na katere ni enostavnega odgovora. S tem bi se verjetno strinjali tako moški kot ženske. Kot prvo smo si med sabo različne, vsaka nosi svoj plašč, svojo preteklost, svoje vzorce, tudi prepričanja, kaj bi naj ženska potrebovala. Kot drugo pa je potem vprašanje, koliko vsaka zase poskrbi, da ozavesti svoje …

Dolgo že nisem nič napisala. Preprosto nisem bila zmožna. Vsega je bilo preveč, preveč čustvenega. Spuščanje poznanega, spuščanje bližnjega, spuščanje vsega, kar ti je nekoč predstavljalo za nenadomestljivo. Ko človek dela na sebi in išče svojo resnico, naleti na dele sebe, ki so lahko skriti ali samo umaknjeni zelo globoko, nekje osamljeno ždijo v kotičkih …