• No Products in the Cart
  • No Products in the Cart

Ekstaza življenja, ki daje smisel

Dolgo že nisem nič napisala. Preprosto nisem bila zmožna. Vsega je bilo preveč, preveč čustvenega. Spuščanje poznanega, spuščanje bližnjega, spuščanje vsega, kar ti je nekoč predstavljalo za nenadomestljivo. Ko človek dela na sebi in išče svojo resnico, naleti na dele sebe, ki so lahko skriti ali samo umaknjeni zelo globoko, nekje osamljeno ždijo v kotičkih

Prvih 100 let je težko

Sedim in čakam. Včasih sem prav vesela, če moram čakati. Če sem brez laptopa in če se pravočasno vzdržim mobitela, vzamem beležko in pisalo ter se prepustim zlivanju razmišljanj, prepletenih z občutki na papir. Brez hitenja se prepuščam sebi. Prisluhnem in bolje slišim, pogledam in bolje vidim. Vse je bolj otipljivo, bolj prisotno. Čeprav sedim

Govoril je z nasmehom, ki je razkrival samo en zob…

Leta sem opazovala gospoda, ki sem ga srečevala na kolesu. Starejši gospod, vedno obdan s polnimi vrečkami. Velikokrat sem se spraševala, kako težko mora kolesariti, če je tako obtežen. A vedno se je premikal počasi, kot da se mu nikamor ne mudi. Deloval je umirjeno in sprijaznjeno z usodo, ki ga je zadala. Do danes