Sprejemanje sebe, sprejemanje drugih
Opažam, da me vsako srečanje bolj notranje napolni. Vez, ki se ustvarja med starostniki in mano, je neprecenljiva. Toliko iskrivosti, iskrenosti, preprostosti, prisotnosti si ne predstavljam doživeti drugje. Res je zanimivo, kako me vsako srečanje izpopolnjuje. Prijetno je, ker se že poznamo. Prijetno je, ko pridejo nasmejani, veseli, ker imamo ponovno srečanje. Prijetno je, ko se odzovejo na stisk roke. Prijetno je, ko z zanimanjem prisluhnejo izbrani tematiki.
Včeraj smo imeli temo sprejemanja. Sprejemanje sebe in drugih. Skupaj smo ugotavljali, kako pomembno je najprej sprejeti sebe, da lahko sprejmemo druge. Z vsemi so delili lepe in težke trenutke v svojem življenju. Prav zanimivo je, kako sploh ni toliko pomembna tema, ampak ta prostor zaupanja, ki se ustvari med nami. Začutijo varnost in se odprejo. V tem vidim bistveni pomen naših srečanj. Odpiranje, deljenje najglobljih bolečin in sproščanje le teh preko pogovora.
Pogovarjali smo se tudi o volji, kako jo najti v sebi. Gospod J. nam je zaupal svojo zgodbo. Vsak dan se namreč že zjutraj pelje s kolesom 30 km in popoldne ponovno 30km! Občudovanja vredno. Povedal nam je, da bi se lahko prepustil in sel po kosilu ležati, gledati televizijo. A se zaveda, koliko mu to, da gre, prinese. Največja nagrada mu je občutek zvečer, ko zadovoljen zaključi dan.
Zaključek našega srečanja je bil, da je od nas odvisno, koliko bomo sprejeli sebe, koliko druge. Od nas je odvisno, da si poiščemo sogovornike, pomoč, ko jo potrebujemo. Zelo pomembno sporočilo starejši generaciji, ki je navajena potrpežljivo čakati. A mnogokrat se s čakanjem v nas kopiči slaba volja, jeza, nezaupanje v ljudi, s čimer na koncu samo škodimo sebi.
V pričakovanju na naslednje srečanje smo se z nasmeškom na obrazih poslovili.
