• No Products in the Cart
  • No Products in the Cart

Občutki ob spremljanju

Prejšnji teden sem začela z novim spremljanjem para starostnikov, stara oba čez 90 let. V Domu ob Savinji sta se srečala in zaživela skupno življenje. Gospa je bila odsotna, počivala je in videlo se ji je, da je že napol v drugem svetu. Ko sem stopila do nje, se jo zelo nežno dotaknila po roki, se je odzvala. Vljudno je odzdravila, rahlo privzdignila glavo proti meni in počivala naprej. Vedno mi je zanimivo opazovati to privzgojeno vljudnost starostnikov. Spoštovanje do ostalih, vljudnostni pozdravi, nasmehi, predvsem pa hvaležnost, ki jo tako jasno vsak na svoj način pokažejo.

Prisedla sem h gospodu, ki je v svojih letih tako prisrčen, da me je spomnil na osnovni namen mojih obiskov. Kot otroka sem ga začutila. Prijel me je za roko in mi jo poljubil kot v starih časih, se malo poklonil in nasmejal. Sedel je poleg mene in če sva se kaj pohecala, je naslonil svojo glavo na mojo ramo in se prisrčno smehljal. Vesel, da je imel nekoga, ki je bil z njim. Pa čeprav samo na kratko. Malo ga sicer že daje demenca, a sva se lahko zelo lepo pogovarjala. Povedal mi je, kako veliko bratov in sester je imel (skupaj bi jih naj bilo 12!), a so že vsi pokojni. Najrajši je govoril o bratu, ki je napisal nekaj knjig, romanov. Bilo mu je v ponos, a hkrati se ni mogel izogniti zgodbe, kako slabo (po njegovem mnenju) je na njegovega brata vplival denar, ki ga je z romani zaslužil. Na nek način ga je zgodba zabavala, a hkrati se je slišala v poduk, da denar pokvari človeka. Rad je tudi povedal, kako ga snaha vsak teden pelje z vozičkom po celem mestu. Takrat je kar zažarel in povedal je, da mu je samo to še v bistvu ostalo. Presenetil me je z odkrito in zelo prisebno izjavo, da ni lahko, ko si toliko star, ko še hoditi ne moreš brez pomoči. A vsake toliko časa se je nasmejal, kot majhen, prisrčen otrok. Ko sem se od njega poslovila, se je v pozdrav dotaknil s svojim čelom mojega in se mi smejal v slovo.

Danes sem izvedela, da je njegova prijateljica umrla. Nista bila poročena, čeprav si je tega želel. Nisem je imela priložnost spoznati, a v tistem kratkem najinem trenutku sem jo prepoznala kot nežno, prijazno gospo, kar v osnovi zagotovo je bila. Pred smrtjo je to vsakemu veliko lažje zaznati, ali si človeka poznal, ali ne. Na naslednjem obisku bova z gospodom sama. Kljub bolečini, ki bo prisotna, se veselim srečanja in upam, da mu bom vsaj z nekaj trenutki uspela pomagati.

24/10/2016

komentarja 2

  1. Odgovori

    branka

    19/11/2016

    Tudi sama sem prostovoljka v domu Nine Pokorn in se srečujem z bolečino, veseljem, lepimi in manj lepimo trenutki. Velikokrat sem njihovo bolečino nosila s seboj, z leti, predvsem pa z delom na sebi, sem se utrdila in njih in sebe sprejemala takšne kot smo.
    Ker tudi sama rada pišem in si s tem olajšam dušo, mi je tvoje pisanje zopet navdih, da nadaljujem.
    Ja, ko sem nam v življenju zgodijo bolečine, vidimo stvari v drugačni perspektivi, dobimo moč, da gremo drugačni naprej 🙂
    Res sem zelo vesela, da sem zopet v stiku s tabo in upam, da se srečava na kakšni delavnici, če boš kaj imela. Knjigo pa seveda naročam.
    Objem
    Branka

    • Odgovori

      Andreja Cilenšek

      27/11/2016

      Branka hvala za tvoj komentar in da deliš tudi svoje občutke z nami. Sem zelo vesela, da je moje razmišljanje lahko navdih drugim. Bom vesela, če boš tudi ti kdaj objavila svoje razmišljanje še za nas. Oprosti, ker nisem videla komentarja prej. Se bova spremljali in se zagotovo kmalu kje srečava!
      Vse dobro,
      Andreja

PUSTI KOMENTAR

Sorodne objave