Pogosto ob besedi poslušanje pomislimo na aktivno poslušanje. Vključimo lahko fizično poslušanje, psihično in besedno poslušanje, pa vendar se nobeno od teh ne nanaša toliko na poslušanje sebe, globljih delov sebe. Osebno menim, da je zmožnost slišati sebe, prisluhniti sebi, podlaga za uspešno poslušanje ostalih.
˝Utišaj um in duša bo spregovorila.˝ (misel duhovne učiteljice Ma Jaya Sati Bhagavati).
Skozi tehnike raziskovanja notranjih prostorov, zavesti sem imela in še vedno imam veliko izkušenj na temo poslušanja. Že v šoli sem imela težave poslušati na način, da si stvari zapomnim dobesedno, včasih mi je težko samo obnoviti snov z besedami. To je tudi eden razlogov, zakaj se tako dolgo nisem odločila iti na študij. Sem tip osebe, ki je osredotočen bolj na čutenje. Ampak tudi poslušanje je čutenje. Samo interpretacija je lahko različna. Poslušamo lahko v celoti, pa ne razberemo ničesar, ne začutimo sporočila tudi, če znamo obnoviti besede. Lahko pa začutimo sporočilo in ga prenesemo s čisto drugimi besedami. Skozi meditacijo in delo na sebi se mi je sicer tudi interpretiranje malo izboljšalo. Verjetno zato, ker meditacija prinese več jasnosti v zaznavanju, čutenju, prepoznaš se bolj, spoznavaš, kdo si, kaj ti je pomembno, k čemu stremiš. Ne samo tvoja osebnost z vsemi prepričanji, navadami, čustvenimi ranami, ampak kdo si globlje v sebi. Tisti čisti del sebe, na katerega ne vplivajo zunanji dražljaji.
Ko sem se udeležila usposabljanja za prostovoljko pri hospicu, smo eno srečanje imeli namenjeno ravno poslušanju. Zelo sem se je veselila, saj imam željo izboljšati poslušanje. Bolj tudi slišati besede, ne glede, da mi osebno ne pomenijo veliko. Sama po sebi ocenjujem, da besede niso najpomembnejše. Včasih se namreč zalotim, da spregovorim nekaj, ki zveni drugače kot bi želela. Se tudi zgodi, da imam težave najti prave besede. Kot da nimam besednjaka, ki bi lahko razložil, kaj vse čutim, na kakšen način zaznavam situacijo, ljudi, sebe. Tudi se mi zgodi, da ni bilo moje sporočilo slišano, ko nekaj povem. Poskušam ugotoviti, kje nastane ”problem”. Na kak način povem, da se me ne sliši. Še raziskujem…
Pred časom sem spremljala gospoda, ki je pred kratkim umrl. Kot spremljevalka sem bila v osnovi dodeljena njegovi ženi, ki je bila v slabem zdravstvenem stanju. Prva dva obiska sem več časa posvečala njej in imela malo slabo vest, če sem jo tudi njemu. V meni se je oglasil vzorec, da moram slediti navodilom. A doma sem se počutila potem slabo. Ker sem čutila, da me potrebuje tudi njen mož. Tudi on je bil v slabem stanju. Sesedala so se mu pljuča in vidno se je tedensko spreminjal. Odločila sem se, da sledim sebi. Svojim občutkom. Prisluhnila sem mu. Pogovarjala sva se, predvsem pa sem poslušala, ko mi je razlagal svoje življenjske zgodbe. S tem se mi je odpiral, mi zaupal, da ga je strah, ker mu je zmanjkovalo zraka (bil je namreč na kisiku). Vesela sem bila, da sem mu lahko prisluhnila. Da sem ga poslušala, ko je to potreboval.
V tem primeru je šlo za poslušanje njega, njegovih stisk, zgodbic, a hkrati tudi za poslušanje sebe. Da sem sledila temu, kar sem se v osnovi tudi naučila, a to lastnost v sebi imela prebujeno že kot otrok, zdaj jo skozi življenje samo poglabljam.
Samo spremljanje gospe, kadar ni bilo moža zraven, mi je dodatno pomagalo poslušati zvoke v naravi. Ptičke, ki so ji na balkonu prepevali, zvok dežnih kapelj ob slabem vremenu. Vsako spremljanje pa mi je predvsem pomagalo prisluhniti globini sebe. In to je v osnovi nekaj, zaradi česar sem v osnovi začela s potjo samo-raziskovanja.
Že v osnovnih šolah nas učijo prisluhniti in poslušati učitelje različnih predmetov. Vsak učenec ima izbor predmetov, ki so mu bližje, bolj slišani že v osnovi, pri ostalih pa se mora vsak posameznik malo bolj potruditi, da snov dojame, jo sliši.
Poslušati se učimo doma, starše, sorodstvo, spet vsak skozi svojo izkušnjo, na svoj način. Imam dva sinova in pri njima opazujem razliko, kako poslušata. Prvorojeni, ki je verjetno rezultat še malo bolj strukturirane vzgoje, zna bolj slišati, kaj se mu reče in se tudi na ta način obnaša do drugih, npr. do brata. Medtem ko drugorojeni sin, kljub konstantnemu vlaganju truda v to, da bi bolj slišal, kaj se mu reče, vztrajno ostaja v svoji vlogi flegmatika. Iz enega ušesa skozi drugo uho. Ne glede, da prvorojeni zelo dobro zaznava okolico, zna slišati tudi s čutenjem, je drugorojeni v zaznavanju okolice še malo bolj drugačen. Neverjetno zna slišati živali. Energijsko prisluhne živalim. Sliši jih s pogledom. Ne ustraši se psa, ko laja, ampak reče, mami kaj ne vidiš, da ni jezen, ampak samo išče pozornost. In gre do njega brez strahu. In pes ga sliši, ker ga začuti. Vidi, da nima strahu, da ga sprejema takšnega kot je. Da ne preračunava, premišljuje, ampak ga tretira enako kot vse ostale in sebe. In ga sprejme. Sliši ga, brez besed.
Skozi svojo izkušnjo sem se naučila, da je treba poslušati celega človeka. Čeprav imamo čutenje prirojeno, zaradi neuporabe zaznavanje malo ”zakrkrne”. Postane rigidno. V šolah in na splošno v okolici nas učijo zaznavati samo fizično otipljivo. Zato menim, da bi bilo potrebno posvetiti več časa in dela prepoznavanju in zaznavanju človeka kot celote in ob tem odkriti čarobnost in širino prostorov čutenja s poslušanjem.
