‘’Ne, ne smem!’’ je rekel, ko sem mu ponudila, da mu grem še po eno kavico. Najprej nisem razumela, potem mi ves prestrašen reče, da je nevarno za srce, da so mu tako rekli.
Zadnje čase so njegove besede že zelo zmedene, nepovezane, tako da težko ocenim ali je to res od koga slišal, ali samo prihajajo na površje njegovi globlji strahovi.
100 let bo star naslednje leto, me prešine in se zamislim. Se je res ‘’treba’’ obremenjevati s tem, kaj mi lahko škoduje, kaj se mi lahko zgodi ob nečem, čemer najbolj uživam… pri teh zavidanja vrednih letih?
Podobno sem razmišljala, ko si je želel še enkrat iti na balkon, vsaj na vozičku (do tega je seveda prišlo postopoma, iz želje iti domov umreti, kot je sam rekel, do želje iti vsaj enkrat še ven na sprehod, na koncu, ob spuščanju vsega, česar se je oklepal še, bi se zadovoljil že s tem, da bi šel vsaj na balkon). A rečeno je bilo, da je to prenevarno, če bi ga prestavili na voziček… Ne morem, da ne bi pomislila, prenevarno za kaj že točno…? A ni pomembneje vzdrževati kvaliteto življenja kot na vsak način podaljševati življenje… potem slišim prijateljico, ki ima babico z demenco in jo njena mamica, torej babičina hčerka sili jesti, čeprav jasno kaže znake, da ne more in ne želi jesti. Kam nas strahovi pred soočenjem s stanjem kakršno je, tako ‘’tišijo’’ stran… vse bi naredili, samo da se ne bi ustavili in pogledali malo s strani. Verjamem, da je težko in verjamem, da je veliko težje, ko dejansko si v situaciji, ko si že čustveno vpleten in čutiš odgovornost. A ravno zato še toliko bolj verjamem, kako pomembno je o teh strahovih razmišljati že prej. Že preden pridemo v takšne situacije, ko se bi najrajši skrili, verjetno kar pred samim sabo…
Načeloma si večina želi čim dlje živeti, a verjetno vsi nekako pričakujejo, da je to vzporedno povezano tudi z neko dozo kvalitete v življenju. Da smo kolikor toliko še lahko aktivni, če že ne fizično, vsaj miselno. Kaj se zgodi, ko se oboje ustavi. Ko smo nepokretni na postelji, ko nam možgani ne funkcionirajo več kot smo navajeni, ko naenkrat svet okoli nas ustvarja eno samo zmedo. Si zares želimo s takšno zavestjo umreti, preiti v onostranstvo s temi občutki? Smrt bi naj bila kot meditacija (Osho, The Art of Living and Dying). Z umetnim podaljševanjem življenja, z izgubo osnovne kvalitete življenja, težko verjamem, da se počutimo kot v meditaciji.
Vse to mi rojeva po glavi po enem takšnih obiskov. Čeprav mi vsak obisk da za misliti. Ne pogovarjava se veliko, a vedno me nekaj zadane. Kot je enkrat prej z nasmehom rekel, na vprašanje, kaj si še mogoče želi: SVOBODO.
In ko tako razmišljam vzporedno o sebi, začutim, da bi si želela še enkrat iti na balkon, da bi si želela še enkrat iti na sprehod, pa četudi bi to bilo moje zadnje aktivno dejanje. A bilo bi polno notranjih občutkov, majhnih a dragocenih trenutkov, ki prinese nasmeh na tako na obrazu kot v globini duše. Polno trenutkov in občutkov, ki mi jih noben TV program (običajno najboljši prijatelj starostnikom v domu) ne more (vsaj meni ne) pričarati ne na obraz in ne globino moje duše.
