Nekaj dni nazaj sem na FB objavila kratko misel iz Oshove knjige Knjiga o ženski, ki pravi:
“Če ženski ni omogočeno, da bi v resnici bila ženska, tudi moškemu ni omogočeno, da bi v resnici bil moški. Svoboda ženske je pogoj za svobodo moškega…”
Čez noč je bil močen odziv, pa še brez slikce sem objavila, kar deluje običajno manj privlačno. Očitno se nas veliko lahko poistoveti s to mislijo. Sama pri sebi v svojih zadnjih letih to razmišljanje močno ozaveščam. Čeprav ti svobode zares ne omejuje partner ali kdorkoli drug, ki nam tak občutek daje, vem, da si jo zares omejujemo čisto same. Zagotovo podpora in zavedanje pomembnosti omogočanja svobode v vsej globini človeka s strani partnerja temu zelo pripomore, nam pot olajša (ali pa tudi ne…). A po drugi strani brez ”ovir” ali vsaj omejevanja naše svobode z raznimi prepričanji, preteklimi vzorci in nasvezadnje tudi ranami, ki nas usmerjajo na poti, nam dodatno pomaga ozavestiti, prepoznati pomembnost svobode sebe. Pomembnost celotne veličine in širine svobode. Nam pomaga videti, kako pomembno je, da jo vsak človek ima. Če o tem razmišljaš na tak način in stremiš k temu, si egoist? Verjetno da ja, a menim, da mora vsak biti toliko egoist, da se zaveda, da je vsak svoja osebnost, da ga dejansko ne izoblikuje nekdo drug, mogoče mu pomaga ga ”izoblikovati”, ga odkriti, a prepoznati sebe v globine, to je pot, ki jo narediš zares sam. V sebi.
Pogosto mi gre tale misel skozi glavo: ”Rodiš se sam, umreš sam.” Marsikomu se mogoče ta misel zdi turobna, depresivna. Meni ne. Meni predstavlja globoko resnico, ki me lahko notranje pomiri, obogati in mi pomaga prepoznati pomembnost sprijaznjenja s samim sabo, sprejemanja sebe. Daje mi v bistvu moč in uvid v zmožnosti človeka. Pokaže mi tudi drugo malo manj čustveno plat človeka. Običajno se ob rojstvu in smrti jokamo, smo čustveno ganjeni, preplavljeni. A če pogledamo malo z distance, če se ”postavimo” za čustvi, lahko zaznamo človeka, zmožnega marsičesa. Lahko nas potegne v širino človeškega obstoja, v veličino življenja in prehajanja iz življenja v življenje, kjer zares smo sami s sabo. Ob spremljanju drugih mogoče, a zares smo sami. Je to slabo, prinese s sabo težek priokus? To pa je spet ena možnost samo-raziskovanja. Vsak mora to odkriti zase.
Na svoji spletni strani sem dodala novo anketo za raziskovanje sebe. Prva je bila Ali si ekstravertirana ali introvertirana osebnost?. Druga zdaj pa je Si čustveno pismen?, ki je proti mojemu pričakovanju zelo obiskana. Je za moje pojme malo ozko usmerjena, saj jo je meni osebno bilo kar težko izpolniti. Fokusirana je namreč dosti na jezo, kako se odzivamo v situacijah, ki nam sprožijo jezo. Če se ne jeziš za vsako stvar, jo je malo težje izpolniti. A poiščeš pač najbližji možen odgovor.
Skupaj s prvo anketo in ostalimi, ki bodo še sledili, se nam zlaga slika o nas samih. Kaj je lahko lepšega kot odkrivanje sebe in slepih peg, ki jih z vztrajnostjo in predvsem z željo po odkrivanju, dejansko lahko začnemo ozaveščati, prepoznati. Res je, da smo si ljudje različni. A meni preprosto ni lepšega od odkrivanja globin svoje osebnosti. Toliko egoistična sem. Ste tudi vi kaj egoistični?
Ravno danes pa sem na FB delila misel s sliko konja privezanega na lahek, plastični stol, ki sem jo prilepila tudi v glavo tega bloga. Menim, da kar paše v tole razmišljanje, hkrati pa upam, da koga tudi malo nasmeji :).
