Kar nekaj časa je že preteklo od mojega bloga o preprostosti življenja. V zadnjem času se mi je misel na to večkrat pritihotapila na plan, zato sem se odločila svojo FB stran po tem tudi poimenovati in ponovno napisati nekaj o preprostosti življenja, na način kot jo čutim jaz.
Slovenci smo na splošno narod, ki rad potoži, govori o težavah, skrbeh. Mnogokrat je čutiti, da gre že kar za navado, ko slišimo: Ja je kar hudo…, ni denarja…, ne vem, kam bo vse šlo… Mogoče niti sami ne opazimo tega tako močno, ker smo s tem dosti obdani, ampak za nekoga, ki pride od drugod, je to kar običajno opazovanje.
Denar je pogosta tema vsakdanih pogovorov. Koliko kdo zasluži, koliko je stal nakup hiše, koliko vreden avto ima sosed…? 🙂 Tudi sama sem se dostikrat v preteklosti zalotila razmišljati na ta način. Vzorec od doma? Nekaj, kar je prisotno v družbi? Prepričanje, da je ”dobro” finančno stanje znak zadovoljstva, sreče?
Pred kratkim sem zasledila naslov članka, da nek moški (v Sloveniji) preživi z 198 eur na mesec. In potem nek komentar, da se še z manj da preživeti. Moram priznati, da mi je kr dalo za misliti. S kakšnimi tegobami se človek v takšni situaciji ubada. Ali potoži kdaj, da mu je težko? Kako se počuti globoko v sebi in kako bi se jaz, če bi bila v takšni situaciji…
S časom, delom na sebi in tudi s potovanji po svetu, se je moj pogled na vrednost denarja spremenil. Ne morem reči, da si ga ne želim, navsezadnje je nujno potreben za plačevanje prispevkov, računov, položnic, dopustov…, ampak nekaj se je spremenilo…
Zanimivo je opazovati privlak denarne svobode. Verjetno ga ne čutimo vsi na enak način, ampak če ga začutimo močno, je boljše si ga priznati, kot pa si ga tlačiti v sebe globoko, ker potem se to vse samo kopiči in slej ko prej eksplodira ven. 🙂
Kako se torej s tem soočiti? Moj način je ta, da iščem povezavo s svojim Višjim jazom. Ko opazujem konekcijo, prostor za tem, kar čutim z svojo pot, pot z nekim višjim namenom, je prostor poln, neagresiven, ampak močen. Čutim podporo in nekaj mirnega in tihega. To mi je tudi znak, da sledim sebi. Če opazujem prostor želje po denarju, je zanimivo zelo drugačen. Čuti se agresivna energija zadaj, čuti se grasping, čuti se nemir, ki te hitro potegne na svojo pot, ki pa ni nujno tista, ki bi se drugače za njo odločila.
V takšnih trenutkih sem posebej hvaležna za vso opravljeno delo na sebi v vseh teh letih, za ves vložen čas, tudi denar, vse kar je bilo potrebno, da se mi je začela kazati pot do sebe. Da prepoznam, kaj je moje in kaj je privlak neke želje, ki nima nobene povezave z globino mene.
Vsak potrebuje denar in vsak ima pravico se odločiti, kaj si želi, kakšno pot izbrati, ki ni nujno za vsakega enaka. Ampak prav je, da znamo sebi resnično prisluhniti, da znamo izbrati. Začutiti, kaj je za nas prav.
Tako redko je začutiti zadovoljstvo, srečo in preprostost v ljudeh. Običajno je najenostavnejše to videti pri otrocih in pri starostnikih. Otroci se ne pretvarjajo, samo so to, kar čutijo v tistem trenutku. Mlajši kot so, bolj so preprosti in iskreni v tem, kar so. Ko sem bila ne dolgo nazaj v domu za upokojence, sem se zares počutila polno v srcu. Toliko nasmejanih in zadovoljnih ljudi že dolgo nisem videla na kupu. Zanimivo glede na vsesplošen odpor starejših do vključevanja v domove za upokojence. Toliko pozitivne energije, prisotne v prostoru in ljudeh, da ti srce zaigra. Vsi so mi mahali, veliko je bilo pozdravljanja, nasmehov, brez da bi se sploh kaj pogovarjali in brez da bi se sploh poznali.
Preprostost bivanja. Biti. Zakaj je to tako težko živeti, biti v trenutku tukaj in zdaj? Koliko nam to resnično uspeva?
Ravno včeraj sem poslušala posnetek od Oshota o meditaciji: http://www.osho.com/watch/meditation-is-a-very-simple-phenomenon
O tem, kaj je meditacija, pravi: ”You cannot do it, you cannot practice it; you have only to understand it.” Torej ne moreš je početi, ne moreš je prakticirati, lahko jo samo razumeš. Pravi tudi: ”When ever you have time, just be.” Kadarkoli imaš čas, samo bodi.
V talku razlaga, kako najti center miru v sebi in potem počasi začneš delati stvari. Meditacija ne pomeni, da moraš zbežati od svojega življenja, ampak te nauči novega načina življenja. Tako postane življenje z več veselja, jasnost, kreativnosti… Naenkrat nisi več tisti, ki dela, ampak opazovalec vsega, kar se okoli tebe dogaja.. To je vsa skrivnost meditacije, pravi Osho.
Že nekaj časa mi je ta vidik blizu in poznan z vsakodnevnimi meditacijami. Spodaj prilagam link vodene meditacije ustanovitelja meditacijske šole Clairvision, dr.Samuel Sagan. Meditacija z mnogimi tehnikami za odpiranje tretjega očesa, je opisana tudi v njegovi knjigi Awakening the Third Eye, katera je tudi prevedeno v slovenščino.
Meditacija je močno orodje za vpogled vase. V kombinaciji še z drugimi tehnikami nam omogoča videti svet čisto, brez vplivov okolja in raznih prevzetih vzorcev, prepričanj. Naenkrat začnemo zaznavati več. Smo bolj prisotni v vsem, kar počnemo. Delamo z večjim zadovoljstvo vsakodnevna opravila. Vidimo človeka, ko se z njim pogovarjamo. Začutimo človeka, začutimo sebe.
To me je spomnilo na članek, ki sem ga te dni zasledila. Članek o nekem starostniku, ki je umrl in zapustil pismo zaposlenim v domu upokojencev. Napisal jim je, da naj ne sodijo človeka po tem, kako izgleda, ko je star. Da naj ne gledajo, kaj nosi na sebi. Ampak da ga naj pogledajo v oči in vidijo njega. Kdo on v resnici je.
Kolikokrat v življenju to zares naredimo?
Nedolžen stik z očmi ima lahko ogromno moč. V času mojega odraščanja, sem postopoma prekinila gledati ljudi v oči. Preveč sem namreč čutila. Vstopila sem v notranjost človeka in nisem znala narediti meje. Lahko sem se čutila v tistem drugem telesu, kar pa za majhno deklico ni bilo vedno enostavno. Čutiti težo, ki jo ljudje nosijo v sebi in čutiti zatrta, potlačena čustva.
Šola Clairvision mi je na tem področju dala ogromno. Ponovno sem se začutila svobodno v raziskovanju, v čutenju in zaznavanju sebe in drugih. Dovolila sem si ponovno pogledati človeka v oči, saj veliko meditacijskih vaj vsebuje očesni stik. Začela sem v tem uživam, da lahko čutim brez besed. Uživam prostor, ki se odpre med mano in osebo, s katero naredim očesni stik. Uživam v odprtosti, ki se vmes vzpostavi. Uživam v igri energij, čutenju in videnju globine zavesti.
Pred kratkim je krožil članek o očesnem stiku. Vsebuje tudi krasni posnetek, ko se dva srečata, mislim da po 20 letih in se tako čustveno začutita z očesnim stikom, da lahko vsak začuti srčnost te izkušnje z gledanjem posnetka. Krasna izkušnja, ki jo vedno prakticiram tudi v IST tehniki: https://inspiralight.wordpress.com/2015/06/21/the-touching-truth-behind-the-eye-contact-experiment/
Zelo rada se spominjam potovanja na Tajsko in v Kambodžo. Vsaj 13 let nazaj je že od takrat. Tam sem verjetno prvič začutila, da je manj resnično lahko več. Ko smo sedeli ob nekem kafiču ob morju, je na pomolu sedel starejši moški. Cel dan bi ga lahko opazovala. Kakšen mir in zadovoljstvo je izžareval. Bil je preprosto oblečen, sedel je na tleh in zrl v daljavo. V tistem trenutku in vsakič, ko se tega spomnim, se lahko povežem s tem notranjim mirom, zadovoljstvom in preprostostjo.
Kljub tistim občasnim privlakom po več, je tak trenutek močnejši. In kaj je pomembnejše, tihi je. Miren je. Ampak kljub temu močen. Neagresivno močen. Trajno močen in trajnejše zadovoljen. Drug spomin, tudi zelo močno vtisnjen v mojo zavest, so otroci, ki so se igrali zunaj na dežju. Ko je začelo močno deževati, so nenadoma pritekli, razigrani, veseli in se igrali pod curkom deževnice, ki je tekla iz strehe dol. Še vedno vidim tiste nasmejane obraze, preprostost in zadovoljstvo v njihovih očeh.
Ta nedolžna preprostost se mnogokrat vrne šele, ko smo spet stari. Ko dokončno spustimo vse, kar smo držali skupaj vsa leta v obdobju odraščanja. Ker smo tako morali, ker smo bili tega navajeni iz okolice, od staršev, družbe, od kogarkoli že. Po čemer smo mogoče hrepeneli celo življenje, pa nismo znali temu slediti. Nismo znali biti nedolžni, preprosti in s časom smo pozabili.
Tako malo je potrebno, da samo smo. Samo ustaviti se moramo in začutiti mesto počitka v sebi.
Uporabimo manj besed. Poglejmo človeka v oči. Namenimo človeku in sebi nasmeh. Začutimo človeka ob sebi. Odprimo se in začutimo sebe.
