Že nekaj časa opazujem, koliko si zares želim hoditi na morje. Ne maram gneče, ne na plaži, ne v vodi, ne v mestu … sicer se znam umakniti vase, ohraniti svoj prostor in potegniti iz situacije maksimum.. a vseeno.. sem to res jaz ali hodim zgolj iz navade, iluzorne ideje, da to paše v kontekst življenja…?
Večer je in sedim na majhni plaži s kamenčki. Morje komaj slišno, gladina morja gladka. Glasba nekje v daljavi. Vse obstane, okoli in v meni. Nisem sama, sin je z mano, se pogovarjava, a sva tudi v tišini. Namesto, da bi sedela za mizo in večerjala, sediva na plaži in po domače jeva (nimava nožev za rezanje kruha in sira, nimava vilic za napikovanje kumaric iz kozarca.. nimava blazin, sediva na kamenčkih). Morje se ob soju lučk bližnjih Nerezin začne svetiti, komarji naju začnejo agresivno obletavati. Želijo svoj delež. Občutek čarobnosti in prisotnosti je ponovno v zraku. Lepo je. Mirno je. Polno zavedanja je.
Takšni trenutki me napolnijo z globokim mirom (čeprav sem že mnogokrat slišala od ljudi, da čutijo mir, ko so v moji bližini) in zadovoljstvom in mi potrdijo, zakaj znova in znova prihajam. Težko je najti svoj prostor in mir v množici, predvsem v času sezone. Srečo imam, za kar sem zelo hvaležna, da sem lahko del tega cukrčka tukaj, ki mi še vedno nudi v veliki meri to, kar moja duša potrebuje, v čemer uživam…
Tudi zjutraj se znajdem v čisto posebnih trenutkih, ko zaplavam v morje, sama v zalivu, če mi le uspe dovolj zgodaj vstati… čedalje večkrat, ker so to potem samo moji trenutki, ki ostanejo z mano… zaznavam čisto poseben stik s telesom, čutenje telesa, ki drsi po vodi in vzpostavlja posebno povezavo z njo…
Ko se počutim tako povezano z univerzumom, priznam, si zaželim bližine. Si zaželim, da bi to lahko delila s kom, enakomislečim, enako čutečim. Se prepustila in z njim odkrivala sebe. A ne bi si želela v tem potem se izgubiti… izgubiti se, je zelo lahko, najti sebe in ohraniti to, pa malce težje (vsaj takšna je moja izkušnja, mogoče eni to boljše obvladate) … kar zahtevno nalogo sem si zadala ne 😎, a mi to raziskovanje predstavlja izziv, ker je nepredvidljivo, razkriva nove dele mene, me sooča z novimi občutki in me uči odpiranja, spuščanja ter sprejemanja. Na trenutke boli, na trenutke prevzema… Hvaležna.. ♡
