Kako nor moraš biti, da greš v bolečino in ne stran od nje…
Kako ravnati, ko se težje povežeš z deli sebe, ki vedo, kako naprej.. kako ravnati, ko te občutek žalosti rahlo oplazi.. kako ravnati, ko te vleče v vzorec, ki si ga ne želiš… ga ignoriraš, se pretvarjaš, da ni tam… si izmišljaš različne, prepričljive argumente, zakaj pride ta val, zakaj ne bi smel, zakaj… kako ravnati, ko pride trenutek, ko si bolj down kot up…
Ljudje smo bitja, ki v glavnem stremimo k ljudem, ki so bolj pozitivni. Že res, da nas črna kronika hitro potegne, saj nagovarja razne strahove, kar nas naredi žive, a drugače rajši delimo dobre stvari, lepe zgodbe, čudovite občutke (ker nas bodo tako ljudje imeli rajše).. pa je realno, da smo vseskozi tako pozitivno naravnani… je takrat, ko smo down, boljše, da se skrijemo, ne pokažemo svoje ranljivosti in se pretvarjamo, kot da je ni, ter počakamo, da je mimo… čeprav se večina, če pokažeš, da ti je težko, rajši umakne (običajno predvsem zaradi tega, ker jih s svojo žalostjo soočamo z njihovo, brez da bi se mogoče tega sploh zavedali, včasih pa si preprosto ne želimo še dodatnega bremena, če res ni nujno… le zakaj bi, če nam pa je lahko lepo…). Ko si na tleh, večina potrebuje nekoga, ki mu pomaga priti spet na površje. Ki mu pomaga, da gre lažje skozi. Ki mu pomaga, da vidi drugo plat zgodbe. Ni sicer nujno vedno tako…
Sama sem človek, ki rajši takšne dneve prebrodim sama. Težko namreč izrazim (predvsem pa na hitro prepoznam), kaj me muči (ta vzorec sem kar dobro ozavestila, ko je imel sin nesrečo, takrat sem se namreč močno skrila vase, a navzven delovala popolnoma normalno – tako vsaj mislim 🤣).
Pogosto se niti ne zavedamo, na katero noto pritiska neko čustvo. Kar je vidno, ni nujno, da je jedro problema. Kar je ozaveščeno, ni nujno, da najbolj boli.
Tišina je pri celjenju ran zame najbolj zdravilna. V kombinaciji z meditacijo in v kombinaciji z naravo. Pa smo spet pri stiku s sabo in zdravilni moči le-tega. Hvaležna sem za vsa srca, ki me začutijo in stopijo korak bliže, kadar se skrijem. Nikoli namreč zares ne veš, koliko ti ta korak pomaga, koliko ga potrebujemo. Sama se imam za zelo močno osebo (ne toliko fizično, s čimer bi se marsikdo strinjal 🤣), zmorem marsikaj… a pogosto sem vsaj v preteklosti šla tudi čez sebe. Ker nisem bila dovolj iskrena do sebe. Zdaj se učim si priznati, tudi ko boli. Tudi ko sem žalostna, tudi ko se želim skriti, umakniti. Priznam, spuščanje boli… in se soočam z bolečino, a se vseeno umaknem… kmalu.. 😊 veselim se 5 dnevnega odklopa in poglabljanja globoko vase.. kasneje pa še enega, a o tem drugič.. ♡ Na kakšen način se vi umaknete vase, ali mogoče umika sploh ne potrebujete? Kako se soočate s čustveno bolečino ali je mogoče za vas to tabu tema?
8.julij 2019
