Življenje opazovalca je zelo zanimivo. Če združiš to z občutenjem, pa postane prav razburljivo. 😄 Jutro je, sprehajam se po peščenih poteh, ki delujejo misteriozno prepuščajoče. Nikoli nisem zares marala mivke, nisem se ji znala prepustiti na način kot se vsak majhen otrok zna. Danes ugotavljam, da ima svoj čar, ki ga počasi spoznavam..
Tu na magičnem otoku Susak je kot bi se čas ustavil oz. prestavil kar nekaj let nazaj. Na dolgi peščeni plaži so sicer razprostrti ležalniki s senčili, kar sicer malo pokvari ta občutek preteklosti, a vse ostalo ohranja neko čisto, edinstveno energijo. Čudovite stare hiške se obnavljajo, lepo, preprosto, estetsko. Skulirane mačke na ulicah v vlogi opazovalk in hkrati uživačev vabijo poglede. Spet me potegne k Oshotu, ki je v knjigi Knjiga o ženski omenil, da se lahko veliko naučimo od mačk. Če pogledate mačko, hitro vidite, kako je sproščena, kako zna uživati, a je hkrati vedno v pripravljenosti. Če je potrebno, v sekundi odreagira. To ji ne preprečuje čistega odklopa, čiste nirvane bi lahko rekli. Mačke so mi vedno bile všeč, ker so tako samosvoje. So samozavestne, vzamejo si toliko, kot si želijo, znajo se cartati, a znajo jasno postaviti svojo mejo, na nek način jim je tudi všeč, ko jim ti pokažeš mejo. Takrat se za njih igra šele začne in na njih je, v katero smer bodo šle. 😊 Res, da znajo biti hinavske, bi večina rekla, a v resnici so samo iskrene same do sebe, vedo kaj želijo in si to tudi vzamejo, zelo so v trenutku in se ne prilagajajo nobenemu, kaj šele večini, če se tako odločijo. Za dosego svojega cilja sicer znajo biti egoistične, a to tudi ne skrivajo. 😁 Če je mačka zelo udomačena, je pesem seveda lahko čisto drugačna.. navsezadnje je tako tudi z ljudmi. Dokler se čutijo svobodni, so iskreni. Če se počutijo omejeni, postanejo zagrenjeni, utesnjeni. A to si je zelo težko priznati in današnje razmišljanje ni namenjeno tej debati. Kdaj drugič.. 😎Moja duša kar poje, ko mi pridejo nasproti takšni polni trenutki prisotnosti… Prepuščanje je tako osvobajajoče. Ob tem zavedanju sem zavestno želela začutiti malega otroka v sebi in začela korakati po mivki v morju. Voda je bila čudovito topla, dotik podplatov z mivko presenetljivo super in žgečkljiv, prijeten, nič omejujoč. Kako sem to lahko zamujala, se vprašam… kaj v meni je bilo tako zaprto, da si nisem privoščila tega preprostega užitka… užitka zavedanja, občutenja trenutka…
In se vprašam, kako je možno, da se takšni trenutkei še najdejo… da še ob vsej noriji sveta obstajajo… sedim ob plaži, skoraj sama, le nekaj razigranih otrok, ki igrajo nogomet na mivki.. balzam za dušo… gledam zelene hribčke, slišim galebe, čutim sebe.. sliši se malo pasivno, a je tako polno občutenja, ki ga nobena aktivnost ne more nadomestiti.. kdaj čutite kaj podobnega… ko začutiš vibracijo po celem telesu, pretakanje žive, življenjske energije po celem telesu… Podobno kot po seksu, ko se pulz počasi začne umirjati, ko samo si, polno prisoten.. ♡
Na sprehodu kasneje zaznam dragocen trenutek, ujet na ta oblačen dan, vmes rahlo dežuje, a je tako lep. Ni potrebno, da vedno sije sonce. Sonce nosimo v sebi, tudi v ljudeh okoli nas ga je polno. Tudi na Susaku se kmalu pojavi, poleg burje, ji nam prepreči odhod nazaj na Lošinj. A je čudovito. Če že govorim o prepuščanju, ga dajmo čim bolj polno okusiti tudi v praksi. Vsi veseli se prepustimo…
Čutim hvaležnost za pristna prijateljstva, iskrene pogovore, odprte vibracije. Brez njih ne bi bila zdajle na Susaku, otoku poln čudes, misterioznih poti, skrivnih kotičkov, kamor me je prvič popeljalo cca. 6 let nazaj, takrat na malo drugačen način. Hvaležna za povabilo, za druženje v pogovorih kot tudi v tišini (ni vsak to zmožen, zato še posebej cenim to)… en delček Susaka z vami za vedno ostane v mojem srcu. ♡
