Slovo je vedno težko. Nagovarja čustva, s katerimi se običajno ne želimo srečevati. Lahko gre za različna slovesa, za različne ljudi, za različne občutke… Ko nam je lepo, se težko prepustimo ideji, da je to lahko samo trenutno prisotno, da ni nujno, da traja… da ni nujno, da se bo ponovilo… Želimo preprosto več. Naš mali ego hrepeni, želi, na trenutke kar zahteva. Le kako ne bi, če pa mu je tako lep občutek po več… A najslajše se je prepustiti vsemu novemu, ki pride naproti… najslajše je ohraniti trenutek, se mu prepustiti in dovoliti, da gre svojo pot. A za to bi skoraj morali že biti razsvetljeni. Na poti do tja pa ni tako enostavno (tako pravijo 😎) … glede na to, da smo tu, se zagotovo imamo še kaj za naučiti. Na nek način se je zagotovo najlažje samo umakniti, meditirati ali uživati iz dneva v dan z vsem, kar pač pride (kolikor nam to lahko uspeva)… veliko težje (vsaj na začetku) pa je iskati svoj mir s sabo, globoko v sebi. Soočiti se moramo namreč z marsičem v sebi, s čimer se zares ne bi želeli, kot je tudi npr. kakršnokoli slovo… če “dovolimo”, da ljudje gredo, se zagotovo še vrnejo oz. včasih pridejo novi. Če “dovolimo”, da smo bolj v trenutku kot v preteklosti ali prihodnosti, smo vse bolj in bolj v stiku s sabo in s tem polni ljubezni in hvaležnosti.
Ljubezen je nekaj, kar je najprej treba negovati do sebe in ko to naredimo, izžarevamo svojo dušo (Osho) in močnejše ko je izžarevanje, mogočnejša je naša duša.
Zato naj bo vsako slovo priložnost za odkrivanje svoje biti, svoje duše in se z ljubeznijo ter hvaležnostjo odpirajmo raziskovanju naprej. Pri tem nam meditacija ogromno pripomore. Ker pomaga, da človek ne skuša vedno znova pozabiti svojo osamljenost, temveč se ji posveti, da bi jo čim bolje spoznal. Če ozavestite svojo samost, izkusite največjo blaženost, kar jo lahko doživi človek – ker je vaša sama bit blažena (Osho). ♡
S to mislijo s hvaležnostjo in ljubeznijo odhajam na petdnevni meditacijski odklop, v samost. ♡
