Razmišljala sem, zakaj ta osebna razmišljanja delim z vami. Na splošno se rada soočam s tabuji v življenju. Odkrito, pristno, odprto čutenje je zagotovo tudi eden tabujev v naši družbi. Uživam, ko ni ovir, ko ni predsodkov, ko ni omejitev, ko sem lahko samosvoja 🙃 in tudi, ko moja odprtost odpira druge. ♡ Zato sem tudi vesela vsakega komentarja, razmišljanja, ki širi obzorje čutenja in razblinja tabuje (zakaj bi sploh moral obstajati kakšen tabu, če pa je vse del nas, naših občutenj, naših dejanj…).
Po rojstvu otrok se žensko telo kar konkretno spremeni. Ženska naenkrat nima več telesa, ki ga je imela za svojega. Kosti se razširijo, koža se raztegne, prsi se (sploh če ženska po rojstvu doji) povesijo. Ta sprememba je za žensko kar težka. Nekatere sicer to spremembo lepo sprejemajo… a sama sem imela kar veliko težav s tem. Telo sem včasih imela dokaj manekensko, prsi lepo napete, noge dolge kot srnica (besede drugih)… Spomnim se dneva, nekaj dni po rojstvu, kako sem se počutila na tleh. Tuširala sem se in se soočala z dotiki svoje kože, svojega telesa, ki se mi je zdel v tistem trenutku čisto tuj, nesprejemljiv. Bil je trenutek soočanja z resnico, zajokala sem. Ne glede, da sem dobila čudovit dar, otroka, ki je zrastel v meni, sem istočasno na nek način izgubila sebe. Sebe, kakršno sem do tedaj poznala.
Leta so tekla in sprejemanje svojega fizičnega telesa po rojstvu dveh otrok, je postajalo čedalje bolj oddaljeno.
Osho pravi, da se vse začne pri telesu. Sprejemanje je ključ vsega v življenju in temu naproti dnevno korakam. V zadnjem mesecu sem čudežno zaznala nek preobrat v odnosu do svojega telesa. Ali je to povezano z dejstvom, da sem šla že skoraj leto nazaj za sebe, našla svoj prostor, sebe, ali dejstvo, da sem spustila drugo osebo k sebi in se mu odprla (že skoraj preveč 😊). Ne vem… mogoče kombinacija obojega… vem samo, da se ponovno zaznavam kot ženska in to spoznavam, da je nekaj najlepšega. Vsaj meni… Svoje telo sem začela doživljati drugače. Osho tudi pravi, da se telo dejansko začne spreminjati, ko svoje telo začnemo ljubiti, ga sprejemati. Res da sem izgubila nekaj kg (na račun bolj zdrave prehrane), kar mi pomaga pri sprejemanju, verjetno pa delno vpliva na to tudi globlji mir, ki ga negujem in mi kaže pot sprejemanja.
Dolgo sem skrivala posledice nosečnosti (predvsem strije), razmišljala celo o operaciji. Ne bom rekla, da sem se čisto sprijaznila s spremembami na telesu, a jih zdaj bolj ljubeče sprejemam. Telo postaja spet moje in čedalje boljše in privlačno se v njem tudi počutim.
Neverjetno, kaj vse je človek zmožen, ko se odpre… odpre drugim, predvsem pa samemu sebi. Odpiranje me je pripeljalo do sem, kjer sem zdaj. In nikjer drugje si v tem trenutku ne bi želela biti. Tukaj, s sabo in na novi poti čutnega raziskovanja. ♡
