Sedim v restavraciji na čudoviti terasi in opazujem. Uživam v pogledih mimoidočih neznancev, mimoidočih, nepoznanih zgodb. Gledam pare, povezanost med njimi, preplet njihovih energij, zadovoljstvo ob pripadanju en drugemu. Občutek varnosti, osredotočenost en na drugega, manj vsak nase.
Vprašam se, od kod pride ta potreba po nekomu v življenju, da nam zapolni čas, da nam daje ljubezen, da se ne počutimo sami, predvsem pa osamljeni…
In kaj se zgodi, če se v tišini, prisotni z nobeno drugo človeško energijo, ne počutimo sami… ta potreba še vedno preži na nas?
No iz prve roke lahko rečem, da ja. 🤣 Še vedno je tu, neizprosno čaka na priložnost in je pripravljena zanemariti dejstvo, da je najčudoviteje biti v svojem prostoru in da si zares ne želi izkušnje, kjer naenkrat ugotovi, da ne ve, kje sploh je in da na koncu ugotovi, da je sploh več ni.
Tako čudovito lepo je, ko se dve energiji prepletata, ustvarjata čarobno igro alkimije. Škoda bi bilo se ne znati samo prepuščati temu in ne blokirati tega pretoka. A škoda je tudi izgubljati stik s sabo.
Koliko se to dvoje zares lahko združi…?
To je nekaj, kar bom verjetno raziskovala do konca svojega življenja.
Vsak nosi svoje prepričanje o tem, vsak ima tudi svojo izkušnjo, ki pa zares ne more odgovoriti drugemu z njo, saj mora vsak priti do nje sam (mogoče na enak, podoben ali pa čisto drugačen način)…
Kako o tem razmišljaš ti?
