Kako hitro naš um začne idealizirati, si ustvarjati svojo sliko, ki ni nujno (ali kar v večini ni) realna, predvsem pa ji manjka nekaj, nek mirn občutek…
…slediti notranjemu glasu je enostavno, ni agresivno, ni usmerjajoče, ni pogojujoče… a vseeno tako zlahka podležemo malemu egu, ki tišči po svoje in poskrbi, da zelo dobro verjamemo v svoj prav, ko tiščimo na silo naprej…
Čudovito je, če lahko uvidimo, kje smo ob tem dogajanju in s tem gradimo svojo edinstveno pot naprej.
Čudovito je, če smo lahko vsaj takrat iskreni do sebe, čeprav mali ego vseskozi preži v ozadju in čaka na novo priložnost.
A ko se zazremo globlje vase, so lahko želje (če sploh lahko temu rečemo želje) čisto drugačne.
V bistvu jih ni…
… je samo trenutek in si ti.
In vse ostalo, kar pride nasproti.
… čudežna igra življenja, s sabo in vsemi, ki ti pridejo blizu, ti omogoča nova in nova spoznanja, če si jih le želimo videti, sprejeti in odpreti. ♡
