Vsak obisk odpira več. Odpira srce, odpira prostor zaupanja, prostor, kjer se srečamo, goli, takšni kot v resnici globoko v sebi smo.
Težko mi je, ko odhajam. Vedno znova, vedno težje. Nekoč mi je pripovedoval, da je najhujši trenutek, ko obisk odhaja. Ko ostane sam. Tako zelo si ne želi biti sam. Od jutra do večera želi imeti družbo. Tako pa jo ima po 2-4 ure na teden, včasih kakšni 2 uri več, če odmislimo vse zaposlene, ki zares niso tam. So, a redke štejejo. Redke se zares ustavijo, pogledajo, se dotaknejo.
Balon, ki sem mu ga prinesla za rojstni dan, počasi spušča. Vsak dan ga gleda, pravi. Vsak dan razmišlja, kdaj spet pridem. Kljub zelo prijetnemu občutku, občutku sprejemanja, topline, me čedalje bolj boli. Vsakič sem tam malo dlje. Vedno znova mi je težje oditi. Zavedam se, da mu vsaka dodatna minuta pomeni ogromno.
Več v prispevku Mojaleta.si: Nihče ne bi smel biti pozabljen
