• No Products in the Cart
  • No Products in the Cart

Zakaj grem?

Odhajam na krajši odklop, pot vase bi lahko rekla. Čeprav z vsem, kar počnem, vzporedno ozaveščam sebe, bo to zdaj vseeno pika na i. Odklop brez povezave, meditacija, čutenje sebe. Pred odhodom podelim z vami še eno razmišljanje, ki je povezano z gospodom, ki sem ga te dni obiskovala. Razmišljanje sem zapisala na začetku obiskov…

Hodila sem proti bolnici in razmišljala, zakaj grem. V sebi sem čutila hkrati željo, a hkrati tudi strah. Strahospoštovanje. Gospod umira, telo mu odpoveduje, ni mu ostalo veliko časa. Nekaj dni, morda samo nekaj ur. Mu bom znala biti ob strani… bom lahko dala svoje občutke na stran, se posvetila njegovim… kaj če ne bom zmogla čutiti njegovo bolečino, njegovo fizično bolečino, ki jo verjetno podpira tudi psihična. Pravi, da so mu zdravniki rekli, da umira. Ne s temi besedami, ker teh se izogibajo pravi. A on ve, da je to to. Ni mu vseeno. Ne bi še šel, pravi. Ne bi še zaključil tega življenja, a vidi, da mu telo odpoveduje. V enem tednu pravi, da je tako velika sprememba na telesu, da ne bo zdržal več kot teden dni. Še dva dni nazaj se je branil ideje, da umira. Govoril je še o rehabilitaciji roke, ki je ne more več prestavljati. Čeprav je videl, da je telo zelo ranjeno, si še ni priznal, da je prišel ta čas. Vsaj na glas ne. Mogoče je v sebi vseeno premleval o tem, mogoče…

Usede se, čez par minut se uleže. Leži in ga vse boli. ”Klavrno življenje je v tem zadnjem času,” reče. Zakolne, se prestavlja, čuti se nemir. Poskušam ostati čim bolj mirna. Zaznam, da mi ni težko ostati mirna. Opazujem njegovo dihanje. Na trenutke se čisto ustavi. Vseeno se vidi utrip srca na žili njegovega vrata. Na obrazu ima vdolbinice, vidi le še na eno oko. Eno je zaprto že nekaj dni. Ena roka je že brez moči. Noge zatekajo…

Pravi, da gre 1x letno v cerkev. Da je čutil povezavo z Bogom skozi glasbo. Nek mir da je čutil. ”Potem verjamete v posmrtno življenje?” ga vprašam. ”Ja, pa ne…” odgovori in se spet zamisli. Vsake toliko časa ga za kakšno minutko odnese. Oko se rahlo obrne navzgor, dih se ustavi, srce še bije. Kot da se pripravlja na odhod, na zadnji izdih. Pričanja ljudi, ki so bili ob umirajočih že večkrat, pravijo sicer, da gre dejansko za zadnji vdih. To se mi zdi zelo zanimivo, sploh če verjameš v posmrtno življenje. Kot neka simbolika za nadaljnjo pot.

Kljub strahovom, ki sem jih zaznavala v sebi ob prihodu v bolnico, sem se počutila zelo prebujeno. Zaznala pa sem stisko ob zaznavanju, kako telo umira in kako je zavest še močna. Kako težko mora biti zares spustiti, ko pride čas… zavedamo se pomena spuščanja, toda ali se zavedamo, kako težko to zares mora biti… občudujem vsakega, ki lahko preide miren. Občudujem vsakega, ki najde moč, pogum in voljo, da se sreča sam s sabo in spusti. Kajti tudi če verjameš v nekaj več, tudi če verjameš, da se življenje v drugi obliki nadaljuje, zavestno spustiti nekaj, kar je bilo s tabo toliko časa, nekaj kar ti je najbolj poznano, domače, je zares umetnost, ki jo verjetno redkokdo zmore narediti odprto, mirno.

Za zaključek delim z vami en delček iz Knjige Življenja, na katerega sem se zdaj ob tem razmišljanju spomnila:

Da smo minljivi, vsaj v fizični obliki, se vsi zavedamo. A redko o tem razmišljamo in spregovorimo. Bojimo se, da bomo z razmišljanjem o minljivosti priklicali nase nekaj slabega. Bojimo se, da bomo spoznali kaj o sebi, česar ne bi želeli. Mogoče, da nismo živeli, kar smo si želeli … Bojimo se, da bomo preveč čutili …

PUSTI KOMENTAR

Sorodne objave