Dolgo že nisem nič napisala. Preprosto nisem bila zmožna. Vsega je bilo preveč, preveč čustvenega. Spuščanje poznanega, spuščanje bližnjega, spuščanje vsega, kar ti je nekoč predstavljalo za nenadomestljivo. Ko človek dela na sebi in išče svojo resnico, naleti na dele sebe, ki so lahko skriti ali samo umaknjeni zelo globoko, nekje osamljeno ždijo v kotičkih naše duše in čakajo. Tu pa tam potrkajo na vrata, a kot da so preveč sramežljivi, da bi si vzeli dovolj poguma in se zares pokazali. Fascinantno je, kako lahko človek nosi v sebi stvari, ki jih vztrajno potiska stran. Lahko jih vidi, včasih ali pogosto tudi ne, dokler se nekaj v tebi odloči, da je čas. Čas zase. Čas za tvojo resnico, pa čeprav boli. Čas, da se nehaš skrivati sam pred sabo, obremenjevati, kaj bo okolica rekla, kako bodo to sprejeli tvoj najbližji, kako boš navsezadnje sprejel to sam. Vse odpade, ko se odločiš. In odločitve v življenju so potrebne. Z njimi rastemo, spoznavamo dele sebe, ki se drugače zares nimajo priložnost pokazati.
Veliko je v zadnjem času govora o samoosvobajanju. O odkrivanju sebe, svoje poti. Veliko jih govori o tem, kako si ljudje ne dovolijo živeti svojega življenja. Kako trpijo v okolju, ki so si ga sami ustvarili kot posledico svojih prepričanj, vzorcev, samskar… Lahko je o tem govoriti. Zelo težko pa je to pri sebi opaziti, spet lažje pri drugih, a zares videti sebe, si priznati, kdo si v najglobljih delih sebe, ni enostavno. Veliko poguma je za to potrebnega, veliko moči in prizemljenosti, a hkrati veliko odprtega duha. Ta kombinacija je najtežja, a le ta ima smisel. Ker le tako smo odprti in upamo, da tudi pripravljeni za vse, kar prihaja.
Ne vemo, kaj zares prinesejo velike odločitve, za katere se v življenju odločimo. A najpomembnejše je, da ko se odločimo, ne objokujemo za nazaj in da si dovolimo korakati naprej. Je pa to čas spuščanja, ki lahko zelo boli. Spuščanje poznanega, nečesa, kar si ustvarjal leta in leta, je nepredstavljivo težko. Nikoli si nisem mislila, da je to lahko tako boleče. Tako težko. Kljub temu, da veš, da je smiselno, da je čas, da ni zaradi tega vsega konec, da se odpirajo nova vrata, odkrivajo novi deli tebe, kar si si mogoče vedno želel, boli. Pri Slovenskem društvu hospic bi rekli temu, da žalujemo. Žalovanje je zelo širok pojem in ni nujno vezano zgolj na izgubo kot je smrt. To sem spoznala že 2 leti nazaj, ko se je mlajši sin skoraj utopil. Ko je bilo vse najhujše že mimo, sem si šele začela dovoliti začutiti, kaj bi se lahko zgodilo. In sem se srečala, lahko bi rekli z žalovanjem. Čeprav ga nisem izgubila. Vse se je vredu izteklo. Preživel je, z nami je. A kot da en delček v tebi v takšni situaciji umre. En delček tebe je bil pripravljen na vse. En delček tebe je bil soočen z izpuščanjem, čeprav še ni bilo potrebno spustiti. Težko to opisati, če nimaš podobne izkušnje. A čedalje bolj razumem Oshota, ki je rekel, da so majhne smrti potrebne za pripravo na smrt.
Vsako spuščanje, pa naj bo to izguba službe, izguba prijatelja, izguba poznanega okolja, izguba dela sebe, ki si ga nekoč poznal in naenkrat zaznaš, da ni več prisoten, vsaka izguba je del spuščanja. Spuščanja in hkrati sprejemanja vsega, kar sledi. Spuščanja in sprejemanja sebe. Kdo sem? To je zame še vedno najbolj fascinantno vprašanje. Kdo zares sem in kaj je moja pot, pot moje transformacije, izkušnje, po katero sem prišla v to življenje. Tako misteriozno, pa hkrati deluje tako blizu. Tako otipljivo, poznano in potrpežljivo čakajoče, da jo odkrivam globlje in globlje. Ekstaza življenja, ki daje smisel.
